S trajnostnim razvojem se želi vzpostaviti takšen razvoj, ki bi omogočal, da bi se zadostilo trenutnim potrebam, pri tem pa se ne bi ogrožalo prihodnjih generacij. Trajnostni razvoj je namreč pridobil pomen v času, ko se je začelo pojavljati zavedanje, da med drugim nastajajo velike količine odpadkov. Z akcijskim načrtom za trajnostni razvoj, imenovanim Agenda 21, je nastopilo spoznanje, da je treba zmanjšati količine proizvedenih odpadkov, pri čemer morajo sodelovati tako vlade, kot tudi gospodarstvo, gospodinjstva in javnost, da bi se izvajalo recikliranje, zmanjševanje odpadkov, prav tako pa tudi uveljavljanje bolj okoljsko sprejemljivih produktov.
Načelo trajnostnega razvoja
Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) temelji na načelu trajnostnega razvoja, ki ga opredeljuje kot obveznost države in občin, da se pri izvajanju in sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.[1] Pomemben del trajnostnega razvoja in z njim povezanega krožnega gospodarstva predstavljajo odpadki in ravnanje z njimi.
Krožno gospodarstvo in zmanjševanje količine odpadkov
S porabljanjem naravnih virov se v končni fazi proizvodnje produkta lahko pojavi velika količina odpadkov. Zaradi tega je bistveno vprašanje, kako bi se lahko uporabil zaključen krog snovi, s čimer bi se potreba po naravnih virih zmanjšala. Z ravnanjem z odpadki v zadnji fazi se namreč ne more doseči zmanjšanja izkoriščanja naravnih snovi. Za doseganje trajnostne proizvodnje v krožnem gospodarstvu je bistven ves življenjski cikel proizvodov, ki ohranja vire in zapre zanko. V preambuli Direktive (EU) 2018/851 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih je zapisano, da bi bilo v Uniji treba izboljšati ravnanje z odpadki in ga spremeniti v trajnostno ravnanje z materiali. Izboljšanje učinkovitosti rabe virov in zagotavljanje, da se odpadki obravnavajo kot vir, lahko prispevata k zmanjšanju odvisnosti Unije od uvoza surovin in olajšata prehod k trajnejšemu ravnanju z materiali in modelu krožnega gospodarstva. Direktiva 2008/98/ES o odpadkih opredeljuje hierarhijo ravnanja z odpadki[2], ki je naslednja: preprečevanje nastajanja, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, druga predelava in odstranjevanje.
Krožno gospodarstvo skozi akte EU
Za trajnostni razvoj ima pomen tudi krožno gospodarstvo, kjer se stremi k temu, da se čim več proizvodov pridobi iz že obstoječih produktov, s čimer se zmanjša poraba naravnih virov. V dokumentu Evropske komisije »Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo« iz leta 2015 je vključen dolgoročni cilj za zmanjšanje odlaganja odpadkov na odlagališčih, kjer je ključna zlasti proizvodnja produktov na način, da so pripravljeni za ponovno uporabo. Pomemben del tega je tudi možnost recikliranja ključnih tokov odpadkov.
Evropske iniciative
Evropski zeleni dogovor (European Green Deal for EU) iz leta 2019 je odgovor EU na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe in ostali okoljski izzivi, med drugi tudi ravnanje z odpadki. V tem okviru Komisija izpostavlja politiko trajnostnih izdelkov, s katero bi se doseglo znatno zmanjšanje količine odpadkov. Kadar se odpadkom ni mogoče izogniti, je treba njihovo gospodarsko vrednost reciklirati in se izogniti ali čim bolj zmanjšati vpliv odpadkov na okolje in podnebne spremembe. Komisija je zapisala tudi, da bo z namenom preprostejšega ravnanja z odpadki, s čimer bi podjetja imela dostop do bolj čistih sekundarnih surovin, predlagala model EU za ločeno zbiranje odpadkov.
V letu 2020 je Evropska komisija pripravila in objavila Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo (Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo), s katerim se želi uveljaviti pobuda, da bi bili prisotni le trajnostni izdelki, storitve in poslovni modeli, ki bi postali pravilo. S tem se vzpostavlja cilj, da bi se spremenili tudi vzorci potrošnje na način, da odpadki sploh ne bi več nastajali.
Ko odpadek preneha biti odpadek
Pričakujemo lahko, da se bodo pobude in cilji uresničevali na podlagi predpisov, ki bodo spodbujali doseganje teh ciljev na različne načine. Sprememba Direktive 2008/98/ES o odpadkih je posegla v pravila o prenehanju statusa odpadka (t. i. End of Waste), kjer gre za ukrepe, s katerimi države članice zagotovijo, da odpadek, ki je bil predelan, preneha biti odpadek, če izpolnjuje predpisane pogoje. Spremenila so se pravila o sistemu proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v okviru katerega proizvajalci proizvodov nosijo finančno ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanja v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda. Komisija je objavila tudi predlog Uredbe EU o baterijah in izrabljenih baterijah, katere namen je urediti, da pričakovana obsežna uporaba baterij ne bo ovirala prizadevanj za zeleni prehod. EU mora zato sprejeti odločne ukrepe na področjih trajnostne proizvodnje in uporabe vseh baterij, danih na trg EU, ter ravnanja z odpadnimi baterijami. To velja za prenosne, avtomobilske in industrijske baterije ter baterije za električna vozila.
Sklep
Pričakovati je še mnogo drugih sprememb predpisov na ravni EU in posledično tudi na nacionalni ravni, ki bodo posegli v ravnanja tako potrošnikov kakor tudi gospodarskih družb. Učinkovitost doseganja zastavljenih ciljev trajnostnega razvoja pa ne bo odvisna samo od kakovosti spodbud in sistemov predpisov, temveč predvsem od ravnanj vseh nas. Učinki sprememb posameznikom mnogokrat niso neposredno vidni, nedvomno pa se zaradi njih dviguje kvaliteta življenja. Pozitivno pa bodo te ukrepe in spremembe v sistemih zaznali zlasti naši zanamci. Velja se potruditi.
Avtor: Domen Neffat LL.M., Odvetniška družba Neffat
[1] Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), 4. člen.
[2] Člen 4 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv.